Pet pravnih nasvetov za žvižgače

Žvižgač v situaciji, ko pri svojem delu izve ali zazna, da je ali bo prišlo do določene nepravilnosti, pogosto ne ve, kaj storiti. Še posebej to velja, če pri nadrejenih ali sodelavcih ni potrebnega odziva, da bi se situacija takoj raziskala in sprejeli potrebni ukrepi. Gre za specifičen položaj, v katerem je običajno možnih več izidov, ki lahko pomembno vplivajo na poklicno pot ali življenje žvižgača. Niti ena situacija žvižgača ni podobna drugi, tako da je vsako potrebno obravnavati posebej, glede na okoliščine konkretnega primera. Kljub temu pa se v praksi ponavljajo določena tipična ravnanja in dileme, na podlagi katerih smo pripravili spodnjih pet priporočil.

1. Vselej je potrebno zaščititi lastno integriteto

Ko žvižgač ugotovi, da opozorilo ni bilo učinkovito, je lahko, preden se izpostavi, soočen z vprašanji kot so: ali imam vse potrebne informacije, ali naj komu povem za svoj sum, kam se lahko obrnem, ali si lahko shranim dokaze, ali naj raje molčim, kaj se mi lahko zgodi, itd. V primeru takšnih in podobnih dilem, se je treba vprašati: kaj se meni zdi prav? Kaj mi pravi moj notranji občutek? Odgovori so lahko raznoliki, kar je povsem v redu. Potencialne žvižgače, ki ne vedo točno, ali in kako naj prijavijo kršitev, oziroma ali bodo pri tem zaščiteni, lahko takšna negotovost tudi odvrne od prijave. Zato je en ključnih ciljev DIREKTIVE (EU) 2019/1937 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (v nadaljevanju: Direktiva), da države članice zadevne in točne informacije zagotovijo na način, ki je jasen in enostavno dostopen širši javnosti. Odločitev, da se žvižgač izpostavi morebitnim negativnim posledicam navkljub, bo vselej do neke mere iracionalna, saj ljudje večinoma nimamo radi sprememb in težimo k temu, da ne izstopamo. Pa vendar, ne prenaglite se. Informirajte se, vzemite si čas za razmislek, ko se odločite, pa bodite s svojo odločitvijo pomirjeni, ker je bila prava za vas.

2. Dokazi, dokazi, dokazi

Pri vprašanju zaščite se je najprej potrebno zanesti predvsem nase. Zato si, če se odločite zažvižgati, predhodno priskrbite čim več informacij in dokazov. Direktiva uvaja načelo, da za zaščito ni pomemben interes žvižgača (zakaj se je odločil zažvižgati), je pa pomembno, ali je utemeljeno verjel, da ima relevantne informacije, ki jih je treba razkriti, in da so te tudi resnične. Dokazi so lahko listine, izpisi iz raznih evidenc, sms-sporočila, e-maili, podatki na usb ključkih ali drugih nosilcih, fotografije, zvočni ali slikovni posnetki, pa tudi priče (osebe, ki na podlagi lastnih neposrednih, pa tudi posrednih zaznav lahko izpovejo o določenih dogodkih ali ravnanjih). Pri tem je najpomembnejše naslednje: dokler dokaze hranite le za lastne potrebe in jih nikomur ne razkrijete, zadeva ni problematična. Čim pa se odločite za razkritje, pa situacija postane bolj zapletena. V tem primeru namreč vaša pravica do svobode govora ali pravica do izjave ali obrambe v sodnih postopkih lahko trčijo ob pravico do zasebnosti ali do varstva osebnih podatkov ali poslovne skrivnosti osebe, ki jo vaša prijava zadeva. Posebna previdnost je potrebna pri zvočnem in slikovnem snemanju, saj je le-to brez soglasja osebe, ki se jo snema, prepovedano. To pa še ne pomeni, da nima nobene dokazne vrednosti. Tehtanje med navedenimi pavicami namreč vselej opravlja sodišče, ko odloča, kateri pravici bo dalo prednost in ali bo določen dokaz sprejelo, ali ne. Če je bil posnetek narejen s prekomernim posegom v pravice osebe, ki jo prijava zadeva, se žvižgač lahko znajde tudi v kazenskem ali civilnem odškodninskem postopku, kjer pa posebne zaščite ne bo deležen.

3. Pravno zastopanje

Zelo pomembna je tudi pravna podpora. Čeprav se pogosto ne zdi tako, so sodišča in drugi organi, pa tudi sindikati in odvetniki, v službi ljudi. Njihova ključna naloga in poslanstvo je, da ljudem pomagajo reševati njihove pravne situacije in probleme. Žvižgači se pogosto znajdejo v večih postopkih hkrati, pred različnimi sodišči ali upravnimi organi in tudi v različnih vlogah. Zato bodo praviloma potrebovali pomoč odvetnika, ki mu zaupajo. Od njega naj pričakujejo najmanj naslednje: jasne in razumljive razlage pisanj ali dejanj strank v postopkih, vsaj približne ocene teka postopkov in možne izide in vsaj približne ocene stroškov. Odvetnik mora vsako prejeto pisanje nemudoma preposlati v vednost stranki, skupaj s kratko razlago in predlogom nadaljnjih korakov. Vsako pisanje, ki ga odvetnik pripravi, mora vsaj nekaj dni pred rokom oddaje poslati stranki v branje in potrditev. Na obravnave se mora odvetnik pripraviti, tako da pozna spis, ve, kaj so stranke doslej navajale in katere dokaze so predlagale, kdo vse je vabljen na obravnavo, ali se bodo izvajali dokazi itd. Na obravnavo mora pripraviti tudi stranko: povedati, kaj se bo predvidoma dogajalo, kateri dokazi se bodo izvajali in kaj drugega lahko stranka še pričakuje. Brez vednosti in soglasja stranke odvetnik o vsebinskih vidikih njene zadeve ne sme komunicirati s sodiščem, še manj pa z nasprotno stranko ali njenim odvetnikom.

4. Stroški pravnega zastopanja

Odvetniki svoje storitve obračunavajo v skladu z odvetniško tarifo, možen in v praksi pogost pa je tudi drugačen dogovor: odvetnik in stranka lahko skleneta pisno pogodbo o plačilu storitev v določenem (pavšalnem) znesku, ali v odstotku od vrednosti prisojenega zneska ali od vrednosti, pridobljene v postopku (plačilo po uspehu), ali po porabljenem času (urna postavka). Če si žvižgač odvetnika ne more privoščiti, je na voljo brezplačna pravna pomoč, za katero lahko zaprosi pri okrožnem sodišču v kraju bivališča. To pomeni, da bo izbrani ali dodeljen odvetnik plačan iz državnega proračuna, a le do polovice tistega, kar bi mu pripadalo po odvetniški tarifi, kar pa ni veliko. Zato se mnogi odvetniki za takšno zastopanje ne odločijo, številni pa se. Tisti, ki se, pa ob tem od stranke ne smejo pričakovati, da jim bo morebitno razliko plačala sama, bodisi na TRR ali pa celo v gotovini. Takšne zahteve niso etične, se pa kljub temu v praksi pojavljajo, zato je previdnost na mestu. Žal praksa tudi kaže, da žvižgači, ki jim pomagajo sindikalni odvetniki, včasih le-tem ne morejo zaupati. Neredko žvižgač ostane sam, oziroma se mora postaviti zase celo nasproti tistim, ki bi ga že po naravi stvari morali zaščititi (sindikatu in sindikalnemu odvetniku), kar je še dodatno izčrpljujoče. V takšnih primerih naj si izbere drugega odvetnika, lahko tudi s pomočjo službe za brezplačno pravno pomoč. Mnogi odvetniki v posebnih primerih zastopanje prevzamejo tudi pro bono, pri čemer jih je nekaj že združenih tudi v partnersko mrežo Centra za zaščito žvižgačev.

5. Kako zažvižgati: interna prijava, zunanja prijava ali javno razkritje?

Ko žvižgač o zadevi razmislili, si zagotovi dokaze in pridobi nasvet odvetnika (najbolje, da v tem vrstnem redu), pa nastopi trenutek, ko se mora dejansko izpostaviti tudi navzven. Direktiva na tem področju prinaša spremembo, ki bo močno dvignila ozaveščenost o pomenu žvižgaštva in spremenila dosedanjo prakso na tem področju. Določa namreč, da bodo žvižgači, ki kršitve prijavijo na načine, ki jih določa direktiva, pri tem pa utemeljeno menijo, da so njihove informacije resnične, deležni posebne zaščite, tudi pred povračilnimi ukrepi. Glede možnih načinov prijave bodo morale države članice zagotoviti, da vsi pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju po posvetovanju in v dogovoru s socialnimi partnerji, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, vzpostavijo kanale in postopke za notranjo prijavo in za nadaljnje ukrepanje. Določene bodo obveznosti glede hrambe dokumentacije, dajanje povratnih informacij itd. Ne bo se torej moglo več zgoditi, da žvižgač prijavi nepravilnost, potem pa ne dobi nobene povratne informacije, in da zadeva obleži v predalu. V zasebnem sektorju bo vzpostavitev kanala za notranje prijave obvezna za vse pravne subjekte s 50 ali več zaposlenimi. Dokler navedena ureditev ne bo prenesena v slovenski pravni red, pa naj velja naslednje: na kršitve je treba najprej opozoriti interno, bodisi nadrejenega, bodisi pravno službo, bodisi posebno službo, ki se ukvarja s skladnostjo in etiko poslovanja. Če žvižgač utemeljeno verjame, da takšna prijava ne bo obrodila rezultatov, ali pa, če se na podlagi interne prijave ni zgodilo nič, naj razmisli, ali in komu zunaj organizacije bo še prijavil kršitev (zunanja prijava). Če pa gre za zadevo v širšem javnem interesu, zaradi katere grozi večja škoda za zdravje ali življenje ljudi, pa menimo, da je nepravilnost dovoljeno in potrebno razkriti tudi javno (javno razkritje) in to še preden se uporabi kanal za interno prijavo ali pa zunanjo prijavo. Podobno ureditev prinaša direktiva: le če bo žvižgač kršitve prijavil na opisan način, bo deležen posebne zaščite, sicer pa se lahko zgodi, da do nje ne bo upravičen.

OPOMBA: Gornje besedilo je poenostavljeno za namen širšega razumevanja in predstavlja samo določen vidik sicer kompleksnejšega pravnega področja, zato morda za rešitev konkretne življenjske situacije ne zadošča.