Ko se odločiš, da zažvižgaš

Najbolj znani slovenski žvižgač Ivan Gale je lani ob pričetku pandemije za oddajo Tarča javno spregovoril o spornih načinih in postopkih nabave zaščitne opreme Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve. Takoj po razkritjih je bil deležen enormne podpore širše javnosti, žal pa tudi  povračilnih ukrepov s posledicami katerih se sooča še danes.

Med drugim si nedavno na sodišču sklenil tudi poravnavo z Zavodom za blagovne rezerve zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Čestitam! Mi lahko poveš kaj počneš zdaj, čemu namenjaš največ energije?

Večino svojega »delovnega« časa namenjam aktivnemu državljanstvu, predvsem pa Centru za zaščito žvižgačev, ki sem ga soustanovil z Evropskim inštitutom za skladnost in etiko poslovanja. Moja velika želja je, da Center postane ena izmed bolj prepoznavnih in zaupanja vrednih nevladnih organizacij pri nas. Velik privilegij je delati s tako s srčno ekipo, katere glavni motor je neumorno delavna direktorica Andrijana Bergant. Počaščen sem bil tudi, da so častno članstvo v centrovem odboru za zaščito sprejeli dr. Peter Čeferin, dr. Renata Salecl in Goran Lukić. Vsi opravljamo delo prostovoljno.

Je bila ustanovitev Centra za zaščito žvižgačev, katerega poslanstvo je podpora žvižgačem pri odpravi povračilnih ukrepov, logičen naslednji korak zaradi lastne izkušnje?

Odprava oz. blaženje povračilnih ukrepov je za žvižgače bistvenega pomena, kar sem izkusil tudi na lastni koži. Sam vedno povem, da sem imel srečo, ker me je javnost podprla. Večina žvižgačev nima te sreče, nekateri končajo zelo klavrno. »Nasprotnik« je vedno bolje organiziran in finančno močnejši, zato se je proti njemu  težko boriti.

Ideja o tem, da bi na nek način pomagal drugim, ki so se znašli v podobni situaciji, se mi je porodila že lani poleti. Ko pa sem prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa sem se odločil ukrepati.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in blatenje preko medijev sta precej značilna povračilna ukrepa, katera si tudi sam izkusil. Kako je danes dobro leto po žvižganju, se še vedno soočaš s povračilnimi ukrepi? Kateri so to konkretno?

Gotovo je tega manj kot v prvih mesecih po mojih javnih razkritjih. Zdaj sem največkrat deležen negativnih komentarjev na družabnih omrežjih in nekaterih spletnih portalih. Občasno me kdo še glasno ozmerja na ulici, fizičnih groženj pa ni več. Sem bil pa razočaran nad izjavo za javnost s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za medije, ki jo je dal takoj po sklenitvi sodne poravnave v delovnopravnem sporu. V njej je Zavod lagal, da sem na sodišču priznal ponarejanje listin, da sem skušal zmanipulirati postopek, da sem se dogovarjal s pričami ipd.

Predstavljam si, da je bilo zadnje leto zate izjemno stresno in obremenjujoče. Bi mi lahko povedal kako se je izpostavljenost javnosti, soočanje s povračilnimi ukrepi, udeležba v sodnih, preiskovalnih in upravnih postopkih odražala na tvoje vsesplošno počutje, na duševno in fizično zdravje?

Velikokrat me sprašujejo, če bi šel še enkrat skozi ves proces. Iskreno povem, da nikakor ne. Je bilo hudičevo naporno ne samo zame ampak tudi za družino. Vsi pravni postopki, v katerih želim dokazati svoj prav, so precej izčrpavajoči, nekateri še vedno trajajo. Vse se je odrazilo tudi na mojem duševnem in fizičnem zdravju. Življenja, ki sem ga imel pred epidemijo, ni več. Včasih se malo pohecam, da mi je izkušnja preteklega leta verjetno odščipnila nekaj let življenja. V enem letu sem se »postaral« za 10 kilogramov, ki jih kanim izgubiti, hehe. Imam veliko manj časa za hobije.

Če se na kratko vrneva na sam začetek zgodbe. Kako bi opisal odnose na Zavodu pred pandemijo? Ali so se odnosi med zaposlenimi spremenili po aktivni vključitvi MGRT v nabavo zaščitne opreme?

Na Zavodu smo bili prav prijeten kolektiv. V veliki večini smo se dobro razumeli. Spominjam se časa pred epidemijo, ko sem rekel, da bi lahko na Zavodu ostal do upokojitve.

V začetnem obdobju epidemije, ko je Zavod pričel z nabavami zaščitne opreme, smo se zaposleni ob vseh pritiskih še bolj povezali kot sicer. Kasneje pa je strah pred povračilnimi ukrepi in izgubo zaposlitve pri večini prevladal. To je pomenilo ohladitev donosov, pa tudi medsebojnega zaupanja ni bilo več toliko kot prej. Sem pa z nekaterimi še vedno v stikih.  

Mi lahko poveš malo več kako si ti doživljal to začetno obdobje sprememb in pritiskov na Zavodu za blagovne rezerve?

Že takoj na začetku nabav smo bili soočeni z okužbami med sodelavci. Takrat je bil strah pred Covid-19 mnogo večji kot danes.  Ustrezne zaščitne opreme, ki je takrat veljala za potrebno (npr. FFP2 maske) nismo imeli. Dokaj hitro sem spoznal, da so imeli posamezniki, ki jih je minister Počivalšek pošiljal na Zavod, v prvi vrsti nalogo poskrbeti za sklenitev pogodb z nekaterimi »pravimi« dobavitelji.  Če smo imeli na Zavodu o tem pomisleke, so nam grozili in nas skušali utišati.

Po prvem nastopu v Tarči sem bil kar nekaj tednov doma, najprej na bolniški, potem na dopustu. Dogajanje na Zavodu sem tako spremljal z distance, sem bil pa veliko v stikih s sodelavci. V času moje odsotnosti so se odnosi na Zavodu poslabšali, nekateri zaposleni so bili že deležni šikaniranja s strani novega šefa. Po vrnitvi na Zavod sem najprej prosil za razrešitev z mesta vodje splošne službe. Takrat sem rekel direktorju, da si želim s Počivalškom in ostalimi »pezdeti« (takrat v jezi) imeti čim manj neposrednih stikov. Seveda me je obenem razžiralo, ko sem opazoval, kaj se dogaja na Zavodu. Kasneje je bil zoper mene in še dva uslužbenca Zavoda uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šlo je za klasično ustrahovanje nepodložnih v Zavodu in jasen signal vsem, kaj se ti zgodi, če opozarjaš na nepravilnosti. No, odpoved sem potem prejel samo jaz.

Bi lahko potegnil vzporednice kako so se posledice sprememb na Zavodu kazale tudi na drugih področjih tvojega življenja?

Bilo je zelo nenavadno obdobje. Hodil sem v službo kot prej, obenem pa bil ves čas na očeh javnosti. Kot sem že povedal, me je žalostilo, da kolektiv ni bil več tako povezan. Hkrati sem bil deležen številnih napadov nekaterih medijev, pa tudi fizičnih oseb. Vse skupaj me je močno prizadelo, ves čas sem razmišljal o tem. Potrebno je biti zelo pazljiv v tovrstnih situacijah in poiskati pomoč, ko je potrebno.

Tovrstne spremembe, pritiski in negotovost zagotovo vpliva tudi na stresne odzive telesa, kar ob dolgotrajni izpostavljenosti lahko preraste v kronično stanje. Kako oziroma na kakšen način si se spoprijemal z vsem kar je prihajalo po javnemu razkritju?

Človek se težko navadi tega, vendar se je bilo potrebno nekako spopasti z vsem. Nekaj znanja s področja obvladovanja stresnih situacij sem imel že iz preteklosti, dodatno pomoč pa sem poiskal v okviru zdravstvenega sistema. Pred leti sem že izgorel in bil več mesecev bolniško odsoten. Tisto obdobje je bila pomembna izkušnja v mojem življenju. Hodil sem na psihoterapijo, bil sem deležen psihiatričnega zdravljenja, naučil sem se tudi transcedentalne meditacije.

Vesela sem, da si našel načine za uspešno soočanje s posledicami, ki so ti prihajale naproti. Kako je bilo s podporo, si imel podpro svojega socialnega kroga, družine, sodelavcev?

Podpora je bila izjemna. Če bi v tistih razmerah ostal prepuščen samemu sebi, bi bilo pogubno. Ljudje, ki so me osebno poznali že prej, so stopili na mojo stran ne glede na njihovo politično prepričanje. Pri sodelavcih je bila podpora v obdobju neposredno po javnih razkritjih zelo močna, s potekom časa pa je plahnela. Razlog je bilo seveda novo vodstvo. Rumpf je recimo nasprotoval izjavi, s katero bi me sodelavci javno podprli. Tisti, ki se niso želeli ukloniti, so bili šikanirani in ustrahovani. Zato jih večino razumem, gre za eksistenčna vprašanja.

Podpora soljudi v stresnih situacijah je res ključna za lažje soočanje. Kaj je bilo tisto, kar si v obdobju največje ranljivosti in izpostavljenosti najbolj potreboval, pa nisi dobil?

Največji problem menim, da je odsotnost normativne urejenosti zaščite žvižgačev pri nas. Bolj ali manj sem bil namreč prepuščen samemu sebi. Močno upam, da se bo to čim prej spremenilo. Slovenija mora še letos implementirati evropsko direktivo o zaščiti žvižgačev.

Bi lahko opredelil povod ali celo trenutek, ko si se odločil, da boš o spornih nabavah zaščitne opreme spregovoril javno?

Težko bi govoril o enem samem trenutku. Odločitev v meni je dozorela v prvi polovici aprila lani. Takrat smo bili na Zavodu deležni izjemnih pritiskov in groženj. Počivalšek je mene in direktorja na koordinacijskih sestankih na MGRT vpričo številnih prisotnih povezoval z nekaterimi ponudniki (Acron, Geneplanet, Sla Marketing). Nato je Zakrajšku začel groziti z njegovo razrešitvijo z mesta direktorja. Meni je večkrat rekel, da Zavoda, ki ga ne more obvladovati, ne potrebuje. Omenjal je tudi njegovo ukinitev. To pa je bila zame kaplja čez rob.

O čem si največ razmišljal oziroma kaj te je najbolj bremenilo, ko si sprejemal odločitev za žvižganje?

Ker so bili v zadevo vpleteni posamezniki z vrha politike, sem pričakoval intenzivno protiofenzivo, če ne bo prišlo vsaj do razrešitve ministra Počivalška. Prvotno je bilo v načrtu, da skupaj s sodelavci pripravimo dokumentacijo za Računsko sodišče, KPK in tožilstvo. Ko so se ostali umaknili, sem ostal sam, kar je bilo še težje. Vseeno sem zbral pogum, da nadaljujem.

Bravo in hvala za pogum! Si se kako posebej pripravljal na prijavo nepravilnosti?

Nekih posebnih priprav ni bilo. Imel se to srečo, da sem razmeroma dobro poznal postopke in pristojnosti raznih organov, medijsko zakonodajo, področje zaupnosti informacij, varstva osebnih podatkov ipd. Sem pa o tem med lanskoletnimi nabavami zaščitnih sredstev veliko sproti razmišljal. Da se bom na koncu znašel v živo pred kamerami nacionalne televizije, pa ni bilo ravno v načrtu. Sploh pa ne tako hitro.

Razumem, da ti je pravna pismenost precej pomagala v celotnem procesu odločitve za žvižganje. Torej pravzaprav nisi načrtoval tako javne izpostavitve na nacionalni televiziji kot smo ji bili priča?

Odločitev je bila hipna, sploh o nastopu v Tarči v živo. Takrat me je novinarka Erika poklicala uro in pol pred oddajo in me obvestila, da je Počivalšek odpovedal svoj prihod, ter me prosila, če bi bil pripravljen priti pred kamere. Preoblekel sem se in šel. Z ekipo Tarče sem bil na vezi že v dneh pred oddajo. S svojo profesionalnostjo in neustrašnostjo so pridobili moje zaupanje.

Mi lahko poveš malo več o svojem doživljanju obdobja po žvižganju? Kako si se počutil, kakšni strahovi so te preletavali?

Soočen sem bil s popolnoma novo situacijo, na katero se niti ne da pripraviti. Težko je bilo predvsem takoj po razkritjih, saj sem bil izmučen po večtedenskem celodnevnem delu. Tudi za družino ni bilo lahko. Prve dneve smo imeli na oknih spuščene žaluzije, iz stanovanja nismo hodili veliko. Bal sem se predvsem za ženo in otroke, da se jim ne bi kaj zgodilo.  V javnosti se najprej niti nisem želel pojaviti, ker nisem imel energije za razne pogovore in pojasnila. Kak dan sem šel na sprehod po ulicah, pa še to v večernem času, ko je bila že tema. Kasneje je bilo strahu manj, čeprav še danes opazujem okolico, če me kdo opazuje, morda sledi z avtomobilom na cesti, ipd.

Slišim, da je bilo to obdobje izjemno napeto in stresno tako zate kot za tvojo družino. Žal mi je, da si se soočal s tem zaradi etičnega dejanja – oznanitve nepravilnosti. Mi lahko poveš kako konkretno se je spremenilo tvoje življenje po žvižganju?

Lahko rečem, da se mi je postavilo na glavo. Kot bi živel v nekem vzporednem svetu, podobnem sanjam. Ko enkrat stopiš iz sveta anonimnosti, ni ravno lahko. Čez čas sem se tudi tega privadil, čeprav še ne povsem. Je pa vseeno več pozitivnih stvari kot negativnih, vsaj jaz to tako doživljam. Spoznal sem ogromno zanimivih ljudi, ki jih sicer ne bi. Dolgčas mi res ni.

Po žvižganju si postal moralni kompas Slovenk in Slovencev in nam bil v navdih in vlil upanja, da še obstajate ljudje, ki veste kaj je prav in ki si upate spregovoriti na glas! Praktično čez noč te je podprlo več kot 30.000 ljudi v Skupini podpore Ivanu Galetu na Facebooku, ki danes šteje skoraj 80.000 članov. Kako je bilo doživeti takšno podporo v prvih dneh po razkritju?

Zdravilno. Potrditev, da sem ravnal prav. Sem bil pa resnično presenečen nad odzivom in še danes sem vsem neizmerno hvaležen. Mnogi pred mano, ki so že spregovorili in opozorili na nepravilnosti, tovrstne podpore niso bili deležni, bi si jo pa zaslužili.

Je še kaj takšnega, kar bi izpostavil kot pomembno izkušnjo, ki si jo doživel na poti odkar si postal najbolj znan slovenski žvižgač?

Vesel sem predvsem, da moja otroka nista preveč občutila vsega, kar se je dogajalo. Pa seveda spoznanja, da sem ravnal prav.

Bi lahko delil kakšen uvid za nekoga, ki se tudi sam sooča s pritiski in zaznava nepravilnosti na delovnem mestu?

Vsak posameznik je drugačen. Sam ves čas opogumljam vse, da stvari ne tiščijo v sebi, ampak spregovorijo in opozorijo na pritiske in nepravilnosti. Brez tega ne bo potrebnih sprememb. Če bodo deležni povračilnih ukrepov, naj se obrnejo na naš Center. Pomagali bomo vsakemu in nikogar ne bomo diskriminirali.  

V duhu znanega reka torej, ki ga pripisujejo Gandhiju; ‘Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu’.

Ivan, iskrena hvala, da si se danes znova izpostavil, nekoliko drugače, in delil svojo osebno izkušnjo!