Kdo so žvižgači in zakaj jih ni veliko?

Izraz žvižgač ali etični upornik je precej širok pojem, ki nima enotne definicije. Gre za osebo, ki razkrije informacijo ali nepravilnost v organu ali organizaciji, kjer je zaposlena  ali kjer je bila zaposlena ali pa je zanjo delala na kakšni drugi pravni podlagi (javni ali zasebni sektor). Izraz nepravilnost se nanaša na najširše pojmovanje, kamor spadajo nepoštena, neprimerna, neetična, diskriminatorna ali nezakonita delovanja oseb v organu, zaradi katerih (lahko) nastane škoda za javna sredstva, kršitev zakonitih postopkov, pravic ali legitimnih interesov organov, organizacij ali podjetij ter njihovih zaposlenih in drugih deležnikov ali kršitev človekovih pravic. Žvižgač poda prijavo interno znotraj organa na za to pristojne osebe ali službe, kar je v praksi največkrat prvi korak. Če spozna, da nadrejeni ne nameravajo ukrepati, pa prijavo lahko poda tudi  eksterno na pristojne organe nadzora, pregona ali medijem. Izraz žvižganje, ki se uporablja za razkrijte ali prijavo nepravilnosti, izhaja iz izraza žvižganja na piščalko športnega sodnika, ki med tekmo opozori na nepravilnost. Žvižganje žvižgača ima enak namen in predstavlja najbolj osnovno etično dejanje opozorila na nepravilnost z namenom, da ta preneha.

Žvižgač ali etični upornik je oseba z visokimi etičnimi in moralnimi standardi pravičnosti in osebno razvitim konceptom družbene odgovornosti. Običajno so to posamezniki z nekoliko višjim zaupanjem v univerzalne standarde, zaradi česar so pripravljeni postaviti skupno dobro pred lastne interese in vprašljive interese kršiteljev. Predvsem pa je žvižgač pogumen posameznik z visoko stopnjo integritete, ki kljub negotovosti, dvomu in strahu ve, da je etično uporništvo bolj pomembno. Žvižgačev ni veliko, saj je na drugi strani veliko več oseb, ki ne opozorijo na nepravilnosti zaradi občutkov nemoči in pomanjkanja družbene odgovornosti. Vsaka družba pa sestoji tudi iz ljudi določene osebnostne strukture, ki doživljajo žvižgače kot izdajalce ali osebe, ki iščejo pozornost. Žvižgačevo žvižganje, ki je v osnovi upor ter opozarjanje na nepravilnosti in kritiziranje avtoritete, pri teh osebnih strukturah zbuja izjemno nelagodje in strah, saj na implicitni ravni (nezavedno) spominja na njihov lastni nekdanji razvojno pogojen otroški upor proti njihovi takratni avtoriteti – staršem. Ker je bil njihov takratni upor bodisi grobo zatrt še preden se je uspel manifestirati ali pa je ob manifestaciji upora sledilo kaznovanje in zavračanje, so se na implicitni ravni takšne izkušnje povezale in shranile kot sporočilo, da upor in dvig glasu zoper nepoštenost avtoritete predstavlja nevarnost za življenje. Tako lažje razumemo vse tiste, ki pogumnih posameznikov na poti žvižganja ne podpirajo, ampak jim to pot otežujejo.

Tudi mednarodne institucije žvižgačem priznavajo izjemno pomembno vlogo pri zagotavljanju transparentnosti ter odkrivanju in preprečevanju različnih nepravilnosti delovanja organov in organizacij v javnem in zasebnem sektorju in kličejo po ustrezni zakonodajni zaščiti žvižgačev. Jasno je, da so žvižgači zaradi svoje izpostavljenosti in povračilnih ukrepov izjemno ranljiva kategorija oseb v naši družbi, zato Center za zaščito žvižgačev zagotavlja in nudi konkretno podporo žvižgaču pri odpravljanju posledic povračilnih ukrepov.